Ko sem zaključevala delo v lokalu, sem na čisto zadnjih sedežih našla breitling uro in niti približno nisem vedela od koga bi lahko bila. Vem, da je za to mizo dolgo sedela ena malo večja družba, ampak so bili vsi prvič na pijači, zato nikogar ne poznam. Ko sem malo pogledala po internetu, pa sem še ugotovila, da je to zelo vredna ura.
Najdeno uro breitling sem varno pospravila v sef, ker sem se tako dogovorila s šefom. Se je vseeno zdelo pametno, da za tako pomembno drago stvar varno poskrbim. Čeprav se vseeno sprašujem, koliko moraš biti premožen, da ti uspe takšno uro pozabiti v lokalu.
Ko sem čez dva dni ponovno prišla na delo, je bila breitling ura še vedno tam, in kot so mi sporočili, ni bilo tudi nobenega klica, da bi uro kdo pogrešal. Prav čudno res. Resnično sem upala, da bo kmalu se nekdo spomnil in prišel ponjo. Izmeno sem oddelala in ura je bila še vedno v lokalu. Naslednji dan sem imela popoldansko izmeno. Na najdeno breitling uro sem že skoraj pozabila, saj se mi je dogajalo toliko stvari, da si nisem več mogla zapomniti vsega. Po nekem času se je gneča strank umirila, ostalo je še nekaj miz, ki pa so bile vse postrežene. Medtem ko sem pospravljala, pa sem zaslišala, da je nekdo za točilnim pultom, ker me je pozdravil z „Dober večer“. Obrnila sem se in pozdravila nazaj ter vprašala za naročilo. Gospod pa mi je odgovoril z vprašanjem, ali se je morda nekaj dnevi, zvečer, našla pri zadnji mizi kakšna ura. Uro mi je zelo natančno opisal in opis se je skladal z najdeno uro.
Z nasmeškom sem mu odgovorila, da me je že skrbelo, da ne bo nikogar po tako lepo uro. Gospod je bil zelo srečen, ko je prejel svojo breitling uro in dodal, da je to darilo od njegovega očeta in seveda da je prišel ponjo, le da ni utegnil prej, ker je bil na poti. Za najdeno uro breitling se mi je zahvalil z zelo lepo napitnino in mi zaželel lep dan.